Pub kviz v Ljubljani, burgerji in en zelo dober torkov večer
Objavljeno 3. februarja 2026
A. B.
Če bi nam kdo pred časom rekel, da bomo v Žibertu organizirali pub kviz, bi najbrž samo prikimali, si mislili “ja, enkrat” in šli nazaj delat burgerje. Ker čisto iskreno, idej imamo vedno več kot časa. Potem pa je prišel Fabian.
Fabian je Američan, ki pri nas dela že dobri dve leti. V ZDA je bil profesor angleškega jezika, kar pomeni, da ima s postavljanjem vprašanj precej izkušenj. In da mu ni tuje, ko ljudje ob njegovih vprašanjih za trenutek obstanejo, pogledajo v prazno in poskušajo iz glave potegniti nekaj, kar so definitivno že nekje slišali.
Pri nas sicer dela v kuhinji, sodeluje pri razvoju receptov in je eden tistih ljudi, ki jih ne dojemaš kot “nekoga iz ene izmene,” ampak kot del ekipe. In nekega dne je čisto mimogrede padlo vprašanje: kaj pa če bi imeli v Žibertu svoj pub kviz večer?
Fabian, Američan, ki je pub kviz v Žibertu spravil v pogon.
Od ideje do prve Trivie
Ideja se je prijela. Poleti so se začeli prvi pogovori, testiranja vprašanj, razmišljanja o formatu, o tem, koliko kategorij je ravno prav in kdaj pride tisti trenutek, ko moraš nehati razmišljati in reči “okej, zdaj smo pripravljeni na prvi dogodek”.
Ta trenutek je prišel 20. Januarja.
Prazne mize tik pred začetkom prve Taprave Trivie.
Prvi pub kviz večer v Žibertu
Tik pred začetkom Fabian ni deloval nervozno, vsaj ne v klasičnem smislu. Rekel je, da to ni nervoza, ampak tista dobra napetost. Malo adrenalina, malo pričakovanja, tisti občutek, ko veš, da se bo nekaj zgodilo, pa še ne veš čisto točno kaj.
Poln lokal, poslušanje Fabiana in prva vprašanja večera.
Pravila, zvonček sramu in prva tišina
Začeli smo z razlago pravil. Kratko, jasno, brez pravnih aneksov. In seveda z razlago famoznega bell of shame. Zvončka, ki zazvoni, če kdo goljufa, in pomeni javno sramotenje pred celim lokalom. (Ni tako dramatično, kot zveni. *wink, wink*).
Na srečo je večino večera ostal bolj opomnik kot dejanska grožnja, čeprav je bilo kasneje precej jasno, da so nekateri zelo kreativno uporabljali svojo žepno tehnologijo. Še dobro, da Fabian ni videl vsega.
Ko pomoč pride iz žepa.
Prva kategorija je bila I feel sLOVEnia. V prostoru se je zgodila tista posebna tišina, ko ljudje nehajo govoriti in začnejo razmišljati. Nekdo je že pisal. Nekdo je bil zelo prepričan vase. Nekdo je bil prepričan, da ima prav, pa ni imel. In nekdo je samo gledal druge in čakal, da odgovor pade z neba.
Ko imaš prav, pa te ekipa ne posluša
Zelo hitro se je pokazal še en klasičen element vsakega pub kviza. Nekdo v ekipi je odgovor dejansko vedel. Bil je prepričan. Skoraj stoodstotno. Potem pa se je vedno našel nekdo drug, ki je rekel: “Ne, ne, to pa ni to.”
In tako so ekipe same sebe večkrat prepričale v napačen odgovor.
Ko so se razkrivali pravilni odgovori, so se po prostoru slišali znani stavki:
“Pa sem rekel.”
“Jaz sem vedel.”
“Zakaj te nisem poslušal?”
Pravilen odgovor. Napačna odločitev.
Vprašanja, odgovori in Fabian
Med vprašanji so se seveda začeli pojavljati tudi odgovori, ki so šli malo po svoje. Eden izmed njih je hitro postal interni favorit večera. Na vprašanje, kateri igralec je leta 1996 za film The Cable Guy prejel rekordnih 20 milijonov dolarjev, je nekdo na list zapisal: “Fabian (vztrajam, da je to edini možni odgovor).”
Očitno smo v Žibertu tisti večer precej radodarno razpolagali s hollywoodskimi honorarji. Fabian je odgovor kasneje ocenil kot povsem legitimen. Če že ne pravilen, pa vsaj samozavesten.
Pub kviz, kjer je na mizi tudi najboljši burger v Ljubljani
Med vprašanji se je jedlo. In pilo. Ne v smislu “zdaj je pavza,” ampak tako, kot se pač je in pije v Žibertu.
Na vse mize so kot dobrodošlica prišli krompirček in čebulni obročki, kasneje si je večina privoščila še burgerje. In s tem se je začelo pisanje odgovorov z eno roko. Druga je pač držala burger, kar je znova dokazalo, da so možgani najbolj produktivni, ko dobijo nekaj energije od najboljših burgerjev v Ljubljani.
Burger v roki pomaga pri razmišljanju.
Malo tehnike, veliko sodelovanja
Seveda ni šlo vse gladko. Zvok je imel svoje trenutke. Projektor je tudi malce ponagajal. Ampak to ni bil tisti tip zapletov, ki pokvari večer. Prej tisti, ki ga naredi bolj človeškega.
Gostje so pomagali. Nekdo je znal ugasniti echo na mikrofonu, nekdo drug je rešil projektor. Nekje vmes se je zgodil tisti tihi konsenz: saj smo tukaj skupaj, bomo že.
Angleščina, ki je povezala mize
Kviz je potekal v angleščini, kar je pomenilo eno stvar: več koncentracije. Manj avtomatike, več premisleka, če odgovor res drži. Imena ekip so k temu dodala še svoj čar. Ekipa Surströmming, poimenovana po znameniti švedski fermentirani ribi z zelo specifičnim vonjem, je v prostor prinesla občutek, kot da bi za trenutek morali odpreti okno nekam proti severu. Ekipa Dev je medtem točke bolj velikodušno prepuščala drugim, a je povsem suvereno pobrala neuradni naziv miss kviza, kar je v danih okoliščinah povsem legitimna kategorija.
Ekipa Dev, po Fabianovo: “Definitely the best looking team here tonight.”
Rezultati, vtisi in izginuli kuliji
Na koncu je bil rezultat skoraj drugotnega pomena. Drugo mesto sta si delili ekipi Čuječi mušketirji in Še eno rundo, zmagovalci prve Taprave Trivie pa so postali Ništa strašno samo malo muzike.
Ekipa Še eno rundo. Besede, ki so večkrat odmevale po prostoru.
Ekipa Čuječi mušketirji. Vedno pozorni.
Bolj kot skupni seštevek točk so nam v spominu ostali zapisi v knjigi vtisov, fotografije in komentarji. In še ena ne planirana zanimivost večera: skoraj vsi kuliji so izginili. Če kdo doma zdaj piše dnevnik z našim kemičnim svinčnikom – naj ti črnila nikoli ne zmanjka!
Knjiga vtisov. Za spomine na papirju.
Trenutki ujeti na polaroid.
Za prvič čisto dovolj
Prva Taprava Trivia ni bila popolna. Imela je drobne zaplete, improvizacije in trenutke, ko je bilo treba kdaj globoko vdihniti. Ampak imela je tudi dušo ter ogromno smeha in sproščenih trenutkov. In to je tisto, kar šteje.
Če je bil to začetek pub kviza v Ljubljani na Taprav način, potem se naslednjega večera že veselimo.
Zmagovalna ekipa skupaj z voditeljema Fabianom in Evo.